Moje rože so krive!

Se valja po ustih, že pride do rok, priteče do prstov, se skrije nazaj.

Že raste v srcu, vzbrsti, se šopiri, priteče do prstov, se skrije nazaj.

Naenkrat dovolj je, pride ukaz – prilezi iz prstov, prelij se na plan!

Kar nisem in nisem mogla preliti teh stavkov na beli papir.

Moje rože so krive.

Zgodba se začne tako:

Za rojstni dan sem dobila od prijateljice čudovito zamijo. Veliko, z veliko poganjki. Ko sem jo gledala, se mi je zdela nekam na tesnem. Lonec je bil že skoraj premajhen.

Mislila sem, da vem o rožah vse. Sklenila sem jo presaditi. Nova, bogata zemlja, večji lonec. Čudoviti pogoji. A zamija ni več rasla. Kar nekam žalostna je postala. Nič več novih poganjkov, nič več življenja.

Ker sem hotela v njej obuditi življenje, sem začela raziskovati. Zamija potrebuje majhen lonec, da raste v tesnem prostoru. Tako najlepše uspeva. Prebrala sem tudi, da lepo uspeva tudi v temnejšem delu prostora, da ne potrebuje veliko svetlobe.

No, pa sem jo dala tja, kjer pisni viri priporočajo. A glej ga zlomka, ta roža ni več rasla. Ne, celo umirati je začela. Izgubljati je začela te čudovite, močne poganjke.

Ko sem jo gledala, tako žalostno, sem sklenila, da jo dam na svetlejše mesto, med druge rože. Par dni nisem bila pozorna. Po par dnevih sem videla, da je pognala tri nove, močne poganjke. Zamija je ponovno zaživela.

Super!

V tem času sem kupila še eno rožo, ki sem jo iskala trideset let. Nikjer jo niso prodajali, nikjer je nisem videla. V cvetličarni so mi jo našli, naročili in končno je bila tako zaželena roža pri meni. Čudovit granatni bršljan.

Rožo sem obesila pod strop. A je začela hitro veneti. Listi so se sušili in odpadali.

V redu, pretoplo je, dam jo nekam, kjer je hladneje. In tam je res nekaj časa rasla. Nekaj časa. Dokler se ni odločila, da ji tudi tam ne ustreza.

Spet sem zamenjala prostor. Postajala je lepa, košata. Nekaj časa. In zopet se je začela sušiti. Dodala sem novo zemljo, ji nudila idealne pogoje, dodajala dodatke. In še vedno je venela.

Sklenila sem jo dati na okrevališče, kot prej zamijo. In glej, glej, glej – roža je sprejela družbo. V tej gneči različnih rož se odlično počuti. Poganja nove vitice, rastejo novi listi. Razvija se, raste, postaja zopet čudovita!

In ja, vsem tem rožam večkrat povem, kako čudovite so in kako sem vesela, da lepšajo najine prostore.

Toliko o rožah. Kdor me pozna pa ve, da posvečam več časa razmišljanju in delovanju v prid otrok. Celo skupino sem začela vodit, da bi lahko – predvsem mamice – opremila z viri, ki so potrebni za dobro sodelovanje z otroki.

Tako so postale te moje rože tudi učiteljice. Potegnila sem neko vzporednico z otroki, vzgojo otrok.

Včasih si otroke tako močno želimo. Ko rodimo to čudovito bitje, ki nam je podarjeno za kratek čas, smo zanje potem pripravljeni narediti vse in še preveč. Rodi se nam tako zaželen otrok. Začnemo se zanimati, kako lahko najboljše poskrbimo zanj. Nudimo mu idealne pogoje, vse tako, kot piše, kot priporočajo strokovnjaki.

Pozabimo pa poslušati svoje srce. Kaj nam govori. Pozabimo resnično pogledati otroka, kaj dejansko potrebuje.

Tako zelo mu organiziramo življenje, da bo imel boljše, kot smo imeli mi, da bo dosegel več, kot smo dosegli mi, da pozabimo, kaj ta otrok resnično potrebuje. Kaj potrebuje za svoj, osebni uspeh. Pozabimo mu prisluhnit, ko nam želi povedati, da si želi živeti v ljubezni – svoji, naši, prijateljevi. Ljudje smo družabna bitja.

Mi sami ne bomo mogli nikoli otroka toliko naučiti, kot se lahko nauči v družbi vrstnikov. V svoji sredini, med sebi enakimi.

Otroci so čisto naši prvi dve uri po rojstvu. Potem se začne priprava za svet in odhod v svet.

Naša naloga je, da smo mu opora, vodnik, do samostojnega življenja.

Lahko otroka spremljamo na različne dejavnosti. Nikoli se ne bo toliko naučil, kot če ga pustimo v igri z vrstniki.

Tudi jaz sem mojo rožo prestavljala iz prostora v prostor, ji dajala najboljše, kar ji lahko dam. Dejansko je začela rasti v družbi drugih rož.

Ko otroci izhajajo iz ljubečih družin, kjer imajo občutek, da v to družino spadajo, ker so v svoji enkratnosti tam sprejeti, jih mirne duše pustimo v svet.

Ne, niso vsi otroci tako veseli družbe. Nekateri dejansko uživajo sami s sabo. Enkratni so in take sprejmemo.

Do tu vse lepo in prav.

Kaj pa se dogaja v nas, posebno v nas mamicah, ko je potrebno dovoliti otroku v svet?

Veliko, preveč! Stiske, strahovi, nezaupanja, razočaranja … Veliko je notranjega dogajanja. In velikokrat nimamo komu zaupati teh notranjih bojev. Velikokrat ali prevečkrat otroka omejujemo, ker ne znamo iz teh notranjih občutkov.

Ko si mama zaupa, zaupa otroku.

Ko mama verjame, verjame tudi otrok.

Ko mama razume, razume tudi otrok.

Ko mama živi, živi tudi otrok.

Ko mama uživa, uživa tudi otrok.

Ko mama ustvarjalno živi, živi tako tudi otrok.

Ko se mama ljubi, se ljubi tudi otrok.

Vse, kar ste kdaj koli želeli otroku, zaželite najprej sebi. Otrok vas opazuje in se uči z opazovanjem. Delujte in živite tako, kot želite, da bi živel otrok v odrasli dobi.

Veliko sem prebrala, veliko berem. Znanje sem iskala na NLP izobraževanjih. Ker vem, kako pomembno je urediti notranja stanja, pomagam mamicam, da pridejo do te notranje moči.

Pomagala sem že marsikateri. Da je vzpostavila in ponovno dobila stik s sabo in tako je dobila dober stik s svojim otrokom.

Pomagala sem ji premagati strah, da je ponovno zaupala sebi in tudi otrokom. Otroci so postali zopet sproščeni ob njej.

Pomagala sem ji, da se je postavila zase. In tako je naučila otroke, kako se postaviti zase. Otroci so ji zopet zaupali.

Kaj pa tebe najbolj teži?