Če je ženska srečna, je vsa družina srečna!

Marsikdo pozna ta rek:

»Če je ženska srečna, je vsa družina srečna!«

V bistvu se vsi rodimo srečni! In vsi se rodimo z nekim namenom učenja, ki nam v tistem trenutku še ni jasno. Kot deklica na sliki. To začnemo spoznavat skozi izkušnje v življenju.

In tako se zgodi življenje.

Ena moja izkušnja, ki me je zaznamovala in me še dolgo časa opredeljevala, se je zgodila že zelo zgodaj v mojem življenju.

Imela sem tri leta in pol. Imela sem hudo vnetje mandljev. Pristala sem v infekcijski bolnici v Ajdovščini. Brez možnosti kakršnih koli obiskov. V današnjem času si je kaj takega težko predstavljat.

Predstavljajte si otroka, starega tri leta in pol, ki je sam, ločen od staršev, družine,…

Še danes se živo spomnim. Spomnim se, da sem jokala cele dni. Verjetno sem se takrat odločila, da sem se dovolj izjokala. Ker se ne spomnim, da bi še kdaj jokala.

Tudi jedla nisem. Zaradi žalosti in zaradi močne otekline. Poleg mene je bila odrasla oseba, ki je kričala name, naj jem. Ni razumela, da ne morem.

Najhuje je bilo takrat, ko sem skozi okno gledala starše, ki so stali pod oknom in niso smeli k meni.

Kot triletni otrok takrat nisem bila sposobna razumeti, zakaj me starši nočejo objeti…

Ker se stanje ni izboljšalo, se je moj tata razjezil in zahteval odpust iz bolnišnice. Peljal me je v Šempeter. Rekli so mu, da je bil zadnji čas, preden bi mandlji tako nabrekli, da bi me zadušili.

Operacija je šla mimo. Prišla sem domov.

Doma so v isti hiši živele tri družine. Dren v hiši. Moja mama je bila v tej hiši nevesta. V sebi je imela močan driver, gonilo:

• Be perfect! (Bodi popolna)
• Please mi! (Ustrezi mi ali ustrezi drugim)

Hkrati je bila s svojim načinom življenja tudi zgled. Tako ali drugače – je bila zgled. Lahko se poistovetimo z njim, ga prevzamemo ali ne, zgled je…

Verjetno to meni ni bilo všeč, ker sem se že ko otrok trudila biti samosvoja, “neubogljiva”, neodvisna od mnenja drugih, …

Želim le opisati, kako nas lahko nekateri dogodki tako zaznamujejo, na nezavedni ravni, da peljejo naše življenje naprej. Nezavedno!

Mogoče me je ločenost od družine, življenje v številčni družini, tako opredelilo, da sem bila do počutja svojih otrok toliko bolj občutljiva.

Nisem pa bila tako tankočutna in občutljiva do svojega notranjega otroka. Mnogo stvari se mi je v življenju zgodilo. Manj prijene in prijetne.

To je zgodba za drugo objavo.

Ena izmed prijetnih stvari, ki se mi je zgodila, je bilo izobraževanje NLP (Nevro Lingvistično Programiranje). In to ravno med odraščanjem otrok.

Zakaj ravno? Ker je to pripomoglo tudi k boljšim odnosom z otroki.

V eni izmed tehnik, ki smo jih spoznavali na izobraževanju, mi je trenerka pomagala ozavestiti in predelati vsa ta izkustva:

Od treh let in pol, pa vse do takrat, ko sem prišla na izobraževanje.

Z njeno pomočjo sem osvetlila dogajanja pri treh letih. S tehniko sem spremenila občutke ob takratnem dogajanju. Dejansko sem takrat pozdravila svojega notranjega otroka. In vse podobne dogodke od otroštva do takrat.

Vam povem – jaz sem hodila po zraku od lahkotnosti, ki sem jo občutila ob tem. Ker sem takrat zamenjala način razmišljanja, reagiranja na določene situacije, odnos do sebe!

Samo sebe sem takrat začela:

• Spoštovati
• Se imeti rada
• Si odpuščati
• Ugotavljati svoj pravi SEM
• Odpravljati Moram
• Se odrekati občutku Popolnosti
• Vrednotiti Ljubiti – sebe, druge

Do takrat pojma nisem imela, kako sproščujoče je, ko se znebiš takih in drugačnih bremen, ki ne pustijo biti

• srečnejši
• boljši
• vedrejši
• polnejši
• srčnejši

Ker vem, kako odličen občutek je, kako lahkotno življenje se potem začne, sem se določila, da ponudim to možnost tudi tebi:

• Ugotoviti, predelati SEM (kdo sem, čigav je ta sem, kaj pomeni zame sem, kateri sem mi ne služi več)
• Kaj početi z MORAL BI (po normah primarne družine, po normah okolja, po notranjih priganjalcih, kaj narediti s tem moral bi)
• živeti PERFEKCIONIZEM? (kaj je to popolnost, kje mi služi – če mi, kje me ovira, kaj pa …)

Največkrat so to tiste osnovne stvari, ki nas držijo na mestu, v navidezni coni udobja. Ki nas ločijo od tistega boljšega, ki smo ga vredni, ker smo ljudje, polni svetlobe in ljubezni.

Kakšen občutek bi imeli, če bi lahko:

• Lahkotno zadihali
• Bili bolj sproščeni
• Se znali sami s sabo vzpodbudno pogovarjati
• Se pohvaliti
• Biti bolj vedri
• Ceniti življenje
• Izboljšati komunikacijo, sodelovanje in odnos z otrokom

Občudujem način, kako vlagate vase!

Že to, da ste prebrali do tukaj, pomeni, kako močno si želite drugače in boljše.

In vse vire, ki jih potrebujete za spremembo, že imate!

V skupini S knjigo, zgledom in pogovori do boljšega sodelovanja z otrokom, je med posnetki tudi tečaj Iskanja zakladov v sebi.

Privošči si, pripada ti!

Aja, na sliki sem jaz, stara 6 mesecev, pa moja mama in moj tata!